V znanstvenofantastičnih knjigah o stikih z nezemeljskimi civilizacijami se pojavi problem: kakšen pogon bi lahko omogočil premagovanje ogromnih razdalj med zvezdami? Tega ni mogoče storiti s konvencionalnimi raketami, kot so tiste, s katerimi so leteli na Luno ali Mars. V zvezi s tem je bilo predstavljenih veliko bolj ali manj špekulativnih idej, ena od njih je "Bassard Manifold" ali "Direct Air Jet Engine". Gre za zajemanje protonov v medzvezdnem prostoru in njihovo nadaljnjo uporabo v jedrskem fuzijskem reaktorju.
Peter Schattschneider, fizik in avtor znanstvene fantastike, je skupaj s kolegom Albertom Jacksonom iz ZDA podrobneje analiziral ta koncept. Rezultat je za ljubitelje medzvezdnega potovanja žal razočaran: ne more delovati tako, kot si je leta 1960 zamislil Robert Bassard, izumitelj tega pogonskega sistema. Rezultate analize so objavili v znanstveni reviji Acta Astronautica.
Naprava za zbiranje vodika
"Ta zamisel si vsekakor zasluži študijo," pravi profesor Peter Schattschneider. »V medzvezdnem prostoru je zelo razredčen plin, predvsem vodik – približno en atom na kubični centimeter. Če zbirate vodik pred vesoljskim plovilom, kot v magnetnem lijaku, z uporabo ogromnih magnetnih polj, ga lahko uporabite za zagon fuzijskega reaktorja in pospeševanje vesoljskega plovila." Leta 1960 je Robert Bassard o tem objavil znanstveni članek. Devet let pozneje je bilo takšno magnetno polje prvič teoretično opisano. "Od takrat ta zamisel ne navdušuje le ljubiteljev znanstvene fantastike, ampak vzbuja tudi veliko zanimanje tehnične in znanstvene skupnosti astronavtike," pravi Peter Schattschneider.
Peter Schattschneider in Albert Jackson sta zdaj, pol stoletja pozneje, vzela enačbo pod drobnogled. Programska oprema, razvita na TU Wien kot del raziskovalnega projekta o izračunu elektromagnetnih polj v elektronski mikroskopiji, se je nepričakovano izkazala za izjemno uporabno: fiziki so lahko z njo pokazali, da osnovni princip lovljenja magnetnih delcev resnično deluje. Delce je mogoče zbrati v predlaganem magnetnem polju in jih usmeriti v fuzijski reaktor. Tako je mogoče doseči znaten pospešek - do relativističnih hitrosti.
Ogromne velikosti
Pri izračunu velikosti magnetnega lijaka pa upanje na obisk naših galaktičnih sosedov hitro zbledi. Da bi dosegli potisk 10 milijonov newtonov, kar je enakovredno dvakratnemu potisku raketoplana Space Shuttle, mora imeti reža premer skoraj 4 km. Tehnično napredna civilizacija bi lahko zgradila nekaj podobnega, vendar je resnična težava zahtevana dolžina magnetnih polj: lijak mora biti dolg približno 150 milijonov km - razdalja med Soncem in Zemljo.
Tako po pol stoletja upanja na medzvezdna potovanja v daljni prihodnosti postane jasno, da bo reaktivni motor kljub zanimivi ideji ostal le del znanstvene fantastike. Če želimo nekega dne obiskati svoje vesoljske sosede, si bomo morali izmisliti nekaj drugega.
Preberite tudi: